Pojdi na glavno vsebino
Ars Active je zakladnica nasvetov za vse, ki želite ohraniti zdravje, pomagati pri obolenjih in izboljšati počutje s pomočjo narave. Zato potrebujete znanje. Mi smo ga poiskali pri najbolj strokovnih, zanesljivih, verodostojnih in neodvisnih virih.
Ars Active

Izgorevanje je posledica bega pred strahom

dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih. (več)

dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih.


Povezani zdravstveni nasveti


Naročite se na zdravstvene nasvete

Kliknite na gornji gumb in po e-pošti vam bomo poslali zdravstvene nasvete, intervjuje in strokovne nasvete priznanih strokovnjakov in športnikov, omogočili ugodnosti pri nakupu izdelkov Ars Pharmae, sodelovanje v nagradnih igrah, ugodnosti pri poslovnih partnerjih Ars Pharmae in brezplačno udeležbo na izobraževanjih na temo zdravega življenja in preventive.

V nasprotju z mojo siceršnjo navado sem na pogovor prišla prezgodaj. Da bi zabila čas, sem ubrala krog okoli hiše blizu središča mesta z lično tablico nad vhodnimi vrati: Inštitut za razvoj človeških virov. Bršljan je plezal po ograji in zapiral vrt pred radovednimi pogledi. Črno-bela mačka z oranžnim zvončkom, ki jo je prineslo okrog vogala, se mi je namotala pod noge. Ob novem obhodu so me pričakala na stežaj odprta vrata. Točno ob dogovorjeni uri.

»Izvolite,« me je s prodornimi modrimi očmi, ki jih očala niso prav nič zakrivala, pogledala dr. Andreja Pšeničny, in mi ponudila ogromen usnjen fotelj. «Poznate študijo o anksioznih podganah?«
Prosim? Pogovor o izgorevanju bova začeli s podganami?
Odkimam.
»Opazovali so legla mladičev anksioznih in umirjenih podgan. Podgane iz ansksioznih legel so tudi same kotile bolj anksiozne mladiče. Ko pa so mladiče prestavili v leglo mirnih mam, so se ti sčasoma pomirili in sami kotili manj plašne mladiče. Kar pomeni, da se je v čustveno varnem odnosu struktura možganov teh mladičev spremenila do te mere, da se je spremenila celo izraženost lastnosti (anksioznost), ki je sicer bila zapisana v genih. Prav to počnemo psihoterapevti, zagotavljamo dolgotrajen čustveno varen odnos, ki sčasoma lahko spremeni celo možganski zapis in tako zmanjša ranljivost, ki vodi v duševne motnje, tudi izgorelost.«

Izgorevanje torej ni vezano na poklic kot tak.

Tako je. Poklici s situacijami, v katerih je veliko bolečih trenutkov, veliko odnosa z ljudmi, na primer medicina, seveda bolj pritiskajo na obrambne mehanizme. Na primer, nekdo, ki je zrelejši v svoji strukturi, bo sprejel tudi to, da ne more vsem pomagati. Nekdo, ki pa ima iz otroštva izkušnjo, da je bil sprejet samo takrat, ko je poskrbel za čustvene potrebe pomembnih odraslih okrog sebe in bil obenem zavrnjen, če jim ni zmogel ustreči, bo v isti situaciji doživel bistveno hujšo stisko. Začel se bo nesorazmerno trudit. Ampak ljudje imamo svoje meje. V kapacitetah, v znanju, v sposobnostih, in sprejeti jih je stvar zrelosti. Vzdrževanje naše lastne samopodobe nas lahko žene v samoizčrpavanje. Za ozdravitev izgorevanja moramo spremeniti osebnostno strukturo, ki je zapisana v naši strukturi možganov, za kar je potrebno dolgo časa. Osebnostna struktura se oblikuje v prvih letih v odnosu s starši, predvsem z mamo, ko se izkušnje dobesedno zapišejo v možgane. Telo si jih zapomni za vedno.

Zakaj ne izgorevajo pisatelji ali slikarji, tudi če delajo po 12 ur na dan?

Ker delajo zaradi notranje motivacije, ne pa zaradi prisile. Veliko ljudi si kreativne poklice izbere po lastni želji, ne pa zato, ker je treba biti priden. Uživajo v samem procesu dela. Pri ljudeh, ki izgorevajo, pa so edino rezultati dela merilo njihove vrednosti v lastnih očeh. To je tudi pojasnilo, zakaj delo samo po sebi ni vzrok za izgorevanje. Če je delo vrednota in ne prisila, ga počnemo z zavzetostjo in z veseljem in se znamo takrat, ko smo izčrpani, ustaviti.

Kakšni so ljudje, ki izgorevajo?

Psihično bolj ranljivi. Takih je okrog 20 odstotkov populacije v vseh okoljih. To so tisti ljudje, ki so imeli v zgodnjem otroštvu premalo ugodne razvojne pogoje. Ker ni bilo dovolj varnega odnosa s starši, niso mogli zgraditi dovolj čvrste strukture, dovolj jasnih mej, dovolj stabilne samopodobe. Imajo tudi črno-bel način funkcioniranja: na eni strani se znajo zelo hitro navdušiti, na drugi pa zelo razočarati in so izjemno ranljivi na vsako kritiko.

Kaj je nujni pogoj za izgorevanje?

Da je delo notranja prisila. To se zgodi v družinah, kjer delo ni samo vrednota, ampak merilo vrednosti človeka. Kjer je otrok ljubljen in sprejet samo takrat, ko ustreže s tem, da je dovolj priden. Tak človek zraste v deloholika in poskuša v situacijah, ki jih doživlja kot čustveno obremenilne, tesnobo zmanjšati s pobegom v delo. Če pa znajo starši svoje otroke sprejeti in jih imeti radi tudi, ko ga ti polomijo, in jim takrat pomagajo, ne pa da so razočarani in da nezavedno pritiskajo nanje, bodo otroci imeli stabilno samopodobo in se ne bodo imeli radi in se cenili samo takrat, ko dobijo priznanje. Stabilna samopodoba je povezana tudi s sposobnostjo učinkovitega postavljanja mej: da zmorem reči ne, da se zmorem postaviti zase in da se hkrati lahko prilagodim izredni situaciji. Nekdo, ki tega nima, prej in močneje kot večina doživlja situacije kot stresne. Tudi vsakodnevne.

Kaj je v ozadju izgorevanja?

Strah pred izgubo (službe, naklonjenosti, samopodobe, pozicije…) in iskanje občutka varnosti. Ki mu poskušamo pobegniti z deloholizmom, češ: če bom nad-priden (analogija iz otroštva), mi bodo pa vse to dali. Seveda to ni res. Od deloholizma ne dobimo ničesar drugega kot izčrpavanje. Sklene se začaran krog: delodajalcu je človek, ki ne reče ne, super, in nalaga mu vse več. Ker zakaj bi se bodel z nekom, ki zna svoje meje dobro postaviti? Gre pač po liniji najmanjšega odpora. Deloholik pa pričakuje, da bodo drugi prepoznali njegove meje ter jih spoštovali. Seveda se to ne zgodi in se začne se strašno izčrpavanje. Človeka grabi vse večja tesnoba in še bolj beži v deloholizem.

Kako drugačna je hormonska slika v telesu pri izgorevanju?

Če smo neprestano v strahu, se naše telo obnaša, kot da je neprestano v nevarnosti. Ves čas producira stresni hormon kortizol. Če živimo normalno, občasne stresne situacije rešimo z adrenalinom, ne pa s konstantno povišanim kortizolom.
Kako so razlike v odzivanju močno povezane z varnim odnosom v odraščanju, dobro ilustrira raziskava »Swimming test« z mladimi pujski. V naravi slednji živijo pri mami nekaj mesecev, na farmah pa jih ločijo že po nekaj tednih, s čimer prekinejo varni odnos. Skupino pujskov, ki so normalno rasli ob mamah, in skupino, ki je bila od mam prehitro ločena, so dali v bazen z globoko vodo, ki je imel na sredi na tleh pručko. K njej so pujski lahko splavali, stopili nanjo in bili varni. Tisti, ki niso rasli z mamami, so bili precej bolj prestrašeni, ko so jih dali v vodo, in so potrebovali dlje časa, da so našli pručko. Čez 14 dni so test ponovili. Pujski, ki so rasli z mamami, so popolnoma brez strahu zaplavali okrog, pogledali, kje je pručka in stopili nanjo. Pujski, ki so rasli brez mam, pa so bili enako panični kot prvič. Iz predhodnega učenja niso pridobili ničesar. Njihovo telo so preplavili stresni hormoni, sistem ponotranjanja izkušnje, ki bi jim omogočil realno presojanje nevarnosti, pa ni deloval. Čeprav ne moremo enačiti odzivov živali in ljudi, je fiziološki mehanizem odzivanja na stresne situacije podoben.

Zakaj?

Pri razlagi je potrebno poseči v fiziologijo. V možganih imamo amigdalo in hipokampus. Amigdala funkcionira od rojstva naprej, hipokampus pa od dveh, treh letih starosti dalje. Poenostavljeno rečeno je amigdala center za odzivanje na nevarnost, ki pa vsako stvar doživi kot skrajno ogrožujočo. Organizem preplavi s stresnimi hormoni ter aktivira simpatično živčevje. Dojenček na primer na vsako situacijo reagira zelo burno. Umirjena mama, ki se zna dobro uglasit na otroka, se zna odzvati na otrokovo vznemirjenje tako, da jo otrok doživlja kot vir varnosti in se tako sam pomiri. S pomočjo svoje umirjene amigdale pomirja otrokovo. Otrok zato situacije doživlja kot manj ogrožujoče. Ker - kaj stori eno leto star otrok pri padcu? Pogleda, kako bo odreagirala mama, in se glede na to odzove sam. Pri dveh do treh letih starosti začne delovati hipokampus, ki omogoča tak spominski zapis izkušenj, da so te dostopne zavestnemu priklicu. To pa prednjemu možganskemu režnju v povezavi z drugimi možganskimi deli, omogoči, da otrok lahko presodi, ali je situacija v resnici nevarna. Kadar oceni, da to ni (=je ne doživi kot stres), ta zaznava pomiri (regulira) amigdalo in zmanjša stresni odziv telesa. Zgradita se torej dva mehanizma: bolj realitetno presojanje, kaj je nevarno ter notranje samopomirjanje. Če povem s prispodobo: na začetku otrok na vse reagira kot na kačo, potem pa že zna presoditi, ali gre za kačo ali za vrv. Ampak po enim pogojem: da v tem času pri odnosu z mamo (in očetom) dobi dovolj čustvene varnosti, ki omogoči zgraditev ustreznih možganskih povezav med amigdalo, hipokampusom in prednjim možganskim režnjem. Če pa mama tega odnosa ne zmore ali pa je za otroka celo sama vir stisk: nekonsistentne mame, mame, ki se čustveno odmikajo, mame, ki so anksiozne, depresivne, zavračajoče… , pride do tega, da se amigdala poveča, ostane neregulirana in telo neprestano preplavlja s stresnimi hormoni. Tak otrok je tudi v odrasli dobi bolj ranljiv. Ker notranje regulacije stresnih hormonov ni, bo na vse reagiral, kot da je v skrajni nevarnosti. Torej bo neprestano pod stresom.

Delodajalci pravijo, da sodobne generacije mladih odraslih zahtevajo zase veliko in pokleknejo ob prvi težavi…

Opisujete tipične znake narcistične osebnostne motnje: vse mi pripada in za nič se mi ni treba potruditi. Občutek mladih, da bi morali imeti že v štartu posebno pozicijo, je posledica tega, da jim starši preveč utirajo pot v življenje, obenem pa od njih pričakujejo preveč. Potem pa kot odrasli zelo na trdo padejo na realna tla. Psihoterapevti že par desetletij tudi ugotavljamo, da klasičnih nevrotičnih struktur, ki so v resnici zrelejše, skorajda ni več. Da so se je pri 20 odstotkih tistega bolj ranljivega dela populacije, o katerem sva govorili na začetku, težave premaknile proti manj zrelim, mejnim osebnostnim strukturam. Nestabilna samopodoba in neučinkovite meje so najbolj tipične ravno za mejno osebnostno motnjo. Tudi večina duševnih motenj, s katerimi se danes srečujemo (razen psihoz) je v resnici vezana nanjo. To pomeni, da smo kot družba šli korak nazaj v osebnostnem razvoju. Dejavnikov za to je veliko, po mojem mnenju pa je eden od pomembnih vzrokov sprememba strukture družine in odnosov v njej.

O kakšni spremembi govorite?

Danes imajo družine enega ali dva otroka. Vse ambicije in starševske potrebe se zložijo nanju. Včasih, ko so bile družine velike, je ambicije »pokasiral« prvi, skrb za ostarele starše zadnji, drugi sorojenci pa so zato imeli več možnosti za samostojnejše izbire. Poleg sorojencev je bilo na razpolago še kup sorodnikov: starih staršev, tet, stricev… ob katerih so otroci imeli več različnih priložnosti za izkušnjo čustveno varnega odnosa. Današnji otroci pa imajo mamo, očeta ter tu in tam stare starše, ki jih po možnosti na smrt razvajajo. Vsi jih občudujejo, hkrati pa vsa pričakovanja usmerijo nanje. Logično je, da taki otroci ne morejo vzpostaviti nekega realnega stika s svetom. Sebe vidijo kot nekaj najbolj fantastičnega (jasno, saj jih vsi gledajo kot malo čudo), po drugi strani pa so čustveno hudo zanemarjeni. Takrat, ko so šibki, nemočni, ko jim ne gre, bi morali otroci dobiti razumevanje, vzpodbudo za trezno presojo in za iskanje poti, kako se soočiti s težavo. Namesto tega pa dobijo bodisi le tolažbo: »Joj, ubožček!« ali pa so starši so razočarani, celo jezni in poskušajo problem rešit namesto njih. Ne razumejo, da se otroci razvijajo, da iščejo svoje poti, da delajo napake in da so lastne izkušnje najboljša šola. Ne gre za hvaljenje, ne gre za grajane. Gre za podporo in vzpodbudo za samostojno reševanje problemov, ki edino vodi v oblikovane stabilne osebnosti, ki zna dobro uravnavati svoje meje in tudi po potrebi reči »ne«. Zna prepoznati, kaj hoče, oceniti realne možnosti, da to uresniči in se ustrezno potruditi ter z vztrajnostjo premostiti ovire do želenega cilja. Zna pa tudi brez izgube samovrednotenja ali občutka varnosti sprejeti poraz in izgubo ter spoznanje, da ima vsak svoje meje.

Pogovarjala se je: Mojca Šimenc

Objavljeno v kategoriji: Izčrpanost in šport


Povezani zdravstveni nasveti

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...