Steklenica kokakole (čeprav sadni sok domačega proizvajalca ni nič bolj zdrav): 1,5 evra. 

Čokoladna mlečna rezina: 0,6 evra. 

Čips in podobno za pred televizor: 1,5 evra. 

Neprecenljivo nezdravo. 

Seznam je dolg in sploh ne poceni: v enem letu za hrano, ki je popolnoma nepotrebna, zapravimo blizu tisočaka na otroka. Za ta denar bi lahko vsak vikend tekali po adrenalinskih parkih, se zabavali v bazenih, kolesarili, rolali …

Vzgoja otrok ni samo učenje, kako se obnašati do drugih, pač pa tudi učenje odnosa do hrane in do svojega telesa. 

To je v starosti 9 let veliko bolj pomembno kot obvladanje seštevanja in odštevanja do 1000. Treba se je zavedati: ko so otroci enkrat čezmerno prehranjeni, jih je izjemno težko vrniti na normalno telesno težo, za uvod pove dr. Primož Kotnik, specialist endokrinolog iz Pediatrične klinike v Ljubljani.

Kaj kažejo najnovejše spoznanja glede debelosti pri otrocih?

Prevalenca debelosti se med otroki v zahodnih državah sicer malo ustavlja, v srednje razvitem in nerazvitem svetu pa se povečuje. V zadnjem času tudi opazujemo, da se niža starost, pri kateri otroci razvijejo debelost ter zaplete zaradi nje. Raziskave so intenzivno usmerjene v spoznavanje osnovnih patofizioloških mehanizmov, ki vodijo do tega. Diabetes tipa 2 in zamaščenost jeter, ki vodi v cirozo, opazujemo že pri predpubertetnih otrocih. Nekaj časa je bila kot dejavnik tveganja zelo preučevana le genetika, zdaj vedno bolj ugotavljamo, da so pomembne tudi epigenetske spremembe. Gre za trajne spremembe, ki spremenijo izražanje genov, ne pa zaporedja nukleotidov v molekuli DNK in ki so posledica vplivov okolja. Hranilo, ki redi otroke, niso maščobe ali beljakovine, pač pa ogljikovi hidrati.

Kdaj je otrok predebel?

Debelost pri otrocih je definirana z razmerjem med težo in višino, na osnovi krivulj rasti in teže, ki jih imamo za normalno populacijo. Debel otrok je tisti, ki presega 95 percentil, ta vrednost je nekako ekvivalent ITM 35 za odrasle. Čezmerno prehranjeni pa so otroci, pri katerih je ITM med 85 in 95 percentilom telesne teže za določeno starost in spol, to je ekvivalent ITM med 30 in 35 za odrasle. Izračuni so bili zasnovani glede na populacijo, ki se porazdeljuje po Gaussovi krivulji: na vsaki strani je 50 odstotkov otrok, 5 odstotkov od njih je predebelih, 15 odstotkov pa čezmerno prehranjenih. Danes pa vemo, da se je zaradi načina življenja celotna populacijska krivulja zamaknila v desno. Preprosto povedano: večina današnjih otrok ima bistveno višjo telesno težo, kot so jo pri enaki telesni višini imeli otroci pred 20 leti.

Ali je tudi pri otrocih nevarna trebušna debelost?

Če populacijo bolj natančno preiščemo, vidimo, da je najbolj pomembno, kje se prekomerno maščevje kopiči. Maščevje v trebušni votlini je metabolno aktivno in povzroča zaplete. Zato se trudimo vpeljati merjenje obsega trebuha, ki je preprost, a zanesljiv znak, da ima otrok preveč visceralnega maščevja. ITM namreč ni dovolj natančen kriterij, saj imamo otroke, ki imajo relativno visok ITM, ki pa so telesno aktivni ali imajo močnejšo osteomuskularno konstitucijo in nimajo zapletov debelosti, ter obratno: relativno malo povišan ITM in izrazite zaplete.  

Kako odkrijete pretežke otroke?

V Sloveniji imamo relativno dobro razvit program zdravstvenega spremljanja otrok, ki pa ni dovolj natančno zasnovan za spremljanje debelosti ali kroničnih obolenj. Na sistematskih pregledih odkrivamo otroke, ki imajo povišan indeks telesne mase (ITM). Veliko večji problem pa je odkriti tiste, ki so sicer še normalno prehranjeni, vendar se njihova telesna teža prehitro veča. Ti otroci bodo imeli čezmerno težo čez leto, dve in bi jih bilo treba obravnavati, preden se to zgodi.

Otroke, ki imajo problem s telesno težo, v ambulanto vse pogosteje pripeljejo starši sami. Obstajajo pa tudi taki, ki debelost svojega otroka skrivajo. Debelost otrok pri nas je stigmatizirana, kar je velik problem. Čezmerno hranjeni otroci so praviloma izključeni iz telesnih dejavnosti, če so jih sploh zmožni. Primer: veliko fantov pove, da se ukvarjajo z nogometom, in ko jih vprašamo, kakšno vlogo imajo v moštvu, povedo, da so vratarji. Tudi če igrajo na drugem položaju, na tekmi običajno ostanejo na klopi za rezervne igralce.

Vse pogostejši je tudi vzorec, da so starši normalno hranjeni, otrok pa ne, in ga potem nemotiviranega vključujejo v svoje aktivnosti …

Otrok vedno nastopa v sklopu družine. Zato bi bilo treba otroka, ki je čezmerno hranjen, obravnavati znotraj družinskega okolja. Debelost je klinični znak, za katerim se lahko skriva marsikaj. Glavna problema sta čezmerni vnos kalorij s hrano ter neustrezna telesna dejavnost. Tudi v ambulantah srečujemo starše, ki imajo sami povsem normalno telesno težo, otroci pa so zelo pretežki. In se potem izkaže, da se ti otroci po pouku prehranjujejo pri starih starših, pri katerih so prehranski vzorci popolnoma drugačni. Pri njih gre prenos ljubezni pogosto preko hrane. Sladkarije, ki so bile zanje dosegljive zgolj nekajkrat na leto, ponudijo vnukom vsak dan, in to v velikih količinah.

Kaj so še vzroki za čezmerno prehranjenost otrok?

Eden od najbolj pomembnih vzrokov je dostop do hrane, pri čemer nimam v mislih samo sladkarij in sladkih pijač. Če človeka, ki je evolucijsko narejen za to, da preživi z malo hrane, izpostavimo okolju, v katerem je dostopnost do kakršnekoli hrane neomejena, se ne bo znal ustaviti, ampak bo pojedel preveč. Druga stvar je, da se je telesna dejavnost otrok bistveno zmanjšala, tudi zaradi pretiranega zaščitništva staršev, ki otrok niti na igrišče ne spustijo več samih. Izrednega pomena je prehrana v šolah. Tukaj bi šole morale prevzeti svoj delež odgovornosti in ponujati hrano, ki je kakovostna in količinsko primerna. Naši strokovnjaki so izdelali ustrezna navodila za šole in tudi na strokovnih srečanjih izobražujemo kadre, odgovorne za prehrano v šolah. Praksa pa je prevečkrat nekaj povsem drugega. Na šolskih jedilnikih se prepogosto znajdejo neustrezna hranila, ker so otrokom pač všeč. Tudi ritem prehranjevanja je problematičen. Otroci izpuščajo zajtrke, glavni obrok je v popoldanskem času, sledi mu zobanje prigrizkov pred televizorjem in računalnikom v pozne večerne ure. Odrasli bi na nek način to morali onemogočiti z nekupovanjem določenih vrst hrane.

Kaj se dogaja v telesu otrok, ki jedo preveč?

Hrana se pretvori v maščevje. Maščevje se veča, spreminja ter začne izločati hormone in citokine.

Kot da bi bilo živo?

Sam ga včasih primerjam celo z neke vrste rakavo tvorbo. Maščobne celice shranjujejo maščobo in se tako večajo. V maščevju pride do pomanjkanja kisika, začne se razraščati ožilje, ki pa ne more oskrbeti hitro rastočega tkiva s kisikom. Zato maščevje propada, pri tem pa se izločajo hormoni, ki stimulirajo razrast novega maščobnega tkiva. Substance, ki se pri tem izločajo v kri, delujejo na oddaljene organe: jetra, mišičje in možgane ter povzročajo zaplete. Zato dandanes maščobno tkivo obravnavamo kot endokrini organ.

Kako zdravite debelost?

Debelost bi morali zdraviti holistično (celostno). Osnova so prehranska navodila in navodila glede telesne dejavnosti. Če otrokova družina ne sprejme tega, tudi druge zadeve ne pomagajo. Na vseh nivojih zdravljenja začnemo z zelo podobnimi principi. Pri otrocih poskušamo doseči manjši vnos ogljikovih hidratov ter večji vnos zelenjave. Včasih smo staršem dajali zelo natančna navodila, ampak izkušnje so pokazale, da so se jih doma zelo redko držali. Bolj pomembno je starše poučiti o principih zdravega prehranjevanja.

Zelo poudarjamo pomen zajtrka, ki je lahko razmeroma obilen. Malica naj temelji na sadju, kosilo svetujemo, naj pretežki otroci jedo v šoli. Ampak količinsko toliko, kot vsi ostali. Otroci, ki imajo čezmerno telesno težo, imajo običajno tudi povečan bazalni metabolizem. Če bi jedli enako kot normalno težki vrstniki, bi izgubljali telesno težo ali pa jo vsaj stabilizirali. Popoldanska malica lahko znova temelji na sadju in zelenjavi in tudi za večerjo naj bo malo ogljikovih hidratov, predvsem taki imenovanih preprostih ogljikovih hidratov. Količina zaužite hrane se mora čez dan zmanjševati. Glavni obrok naj ne bo v večernem ali popoldanskem času.

Druga pomembna stvar je telesna dejavnost. Otroka je treba v nekaj vključiti. Želeli bi, da bi šole prevzele del bremena in bi čezmerno hranjene otroke aktivneje vključile v športne programe.

Problem je tudi spodbujanje predvsem tekmovalnega športa pri otrocih. Pri sodobnih otrocih se gibalne sposobnosti porazdeljujejo v obliki U krivulje: na eni strani so otroci, ki ne znajo nič in so telesno izredno nezmogljivi, na drugi tisti, ki so skoraj že profesionalni športniki in zmorejo vse. Vmes je praznina. Z vidika zdrave družbe bi absolutno več otrok moralo biti vključenih v rekreativni šport.

Ali obstajajo zdravila za debelost?

Zdravil, ki bi uspešno in s sprejemljivimi stranskimi učinki zdravila čezmerno prehranjenost in apetit, ni. Najbolj uspešni so bariatrični posegi. Gre za operativne posege, s katerim se modificira pretok hrane skozi črevo, zmanjša njen vnos in vpliva na metabolizem. Danes vemo, da so bariatrični posegi edina stvar, ki je uspešna pri debelosti, predvsem zato, ker je komunikacija med črevesjem in možgani tista, ki je zelo pomembna pri obvladovanju apetita. Dandanes razmišljamo tudi o bariatričnih posegih pri mladostnikih, ki imajo izrazito čezmerno telesno težo in že zaplete. Gre za endoskopske, torej nekirurške, posege. Delež tistih, ki jim na ta način lahko pomagamo, je zelo majhen. Vprašanje je tudi, ali se res razvijamo v družbo, ki bo take posege potrebovala redno in pri vedno večjem deležu prebivalstva. Mnogo lažje bi bilo, da bi okolje zopet oblikovali tako, da bi v njem lahko zdravo in kakovostno živeli.

Za katerimi boleznimi, povezanimi z debelostjo, zbolevajo otroci?

Debeli otroci imajo za nekajkrat povečano tveganje, da bodo debeli tudi kot odrasli in da bodo zaplete razvili takrat. Že v otroštvu nekateri razvijejo rezistenco za inzulin, motnje v presnovi glukoze in sladkorno bolezen tipa 2. Zamaščenost jeter, ki vodi v jetrno cirozo in raka jeter ter povišan krvni tlak, sta prisotna tudi že pri predpubertetnih otrocih. Tu so še težave z zgodnejšimi arteriosklerotičnimi zapleti, kar sicer ne pomeni, da bo nekoga kap, ko bo star petnajst let, pač pa, ko bo star 30 ali 40 let. Kar je še vedno veliko prezgodaj. Pri najstnicah so prisotne motnje menstrualnega ciklusa ali sindrom policističnih jajčnikov, kar je povezano s prekomerno poraščenostjo in nerednim menstrualnim ciklusom. Pri fantih se pojavi hipogonadizem (motnja v razvoju testisov) in fertilnost. Obstajajo tudi nemetabolni zapleti debelosti pri otrocih: motnje dihanja v spanju (kar vodi v zaspanost preko dneva in težave v šoli), težave v psihomotornem razvoju, težave s sklepi, težave s kožo (na primer aknaste spremembe v predelu kožnih pregibov), pretirano potenje …

Ali polno dojenje res zmanjša tveganje za debelost? Kako pomembni so prvi meseci po rojstvu?

Šel bi celo še nazaj, v čas načrtovanja nosečnosti. Ženska, ki zanosi, bi morala biti zdrava. Dekleta, ki imajo sindrom policističnih jajčnikov ali sladkorno bolezen tipa 2, so predisponirana za to, da bodo med nosečnostjo imele težave enako kot tudi plod. Med nosečnostjo je izredno pomembno vzdrževanje normalne vrednosti krvnega sladkorja. Po porodu so prvi meseci po rojstvu odločilni. Dojenje dejansko zmanjšuje tveganje za razvoj debelosti. Otroka ne smemo siliti k prehitremu pridobivanju na telesni teži, kar še posebej velja za otroke, ki so rojeni drobni. Ti otroci imajo kasneje bolj pogosto težave z debelostjo. V prvih mesecih po rojstvu se zgodi pomemben del programiranja metabolizma organizma. Otroku se okus razvija in tisto, kar mu ponujamo, v kar ga vzgajamo, bo imel kasneje v življenju rad. Nikakor pa pri prehrani otrok niso priporočljivi radikalni načini prehranjevanja, na primer vegetarijanstvo, popolna ukinitev vsega sladkega in podobno.

Pogovarjala se je: Mojca Šimenc