Ko staknete resnejšo ureznino, greste k zdravniku. Da bi se šivali sami? Ni govora! Če bi vam predlagala, da si slepič po navodilih iz interneta izrežite sami, bi me ogorčeno poslali nekam. Pri debelosti pa se z vso vnemo zapodite v samozdravljenje. S hudimi mukami sicer odpravite simptome (shujšate), a se čez nekaj časa znova zredite. Ker vam je neuspeh krepko načel samopodobo, tolažbo nezavedno poiščete v hrani. Sram vas je stopiti do zdravnika, ker ste prepričani, da si pomoči ne zaslužite, saj ste za svojih +25 preveč kilogramov krivi sami. Kar je sicer čisto res. Ampak tudi za padec z drevesa, ki se konča z zlomljeno roko, ste krivi sami, pa niti pomislite ne, da zaradi občutkov krivde ne bi šli na urgenco.

»Debelost (ITM 30 ali več) je bolezen, ki jo zdravi zdravnik. Zdravljenje debelosti traja v povprečju šest let, spremljanje bolnika pa je dosmrtno,« za uvod pove dr. Tina Sentočnik, specialistka interne medicine in psihoterapevtka. Z zdravljenjem debelosti se ukvarja že več kot 20 let in je tudi predsednica Slovenskega združenja za pomoč pri debelosti in Strokovne sekcije za prekomerno težo in debelost, pridružena članica Slovenskega zdravniškega društva in članica mednarodne organizacije IASO.

Tehtnica na kateri piše OMG!

Pred leti ste napovedali epidemijo debelosti. Ste pričakovali, da se bo tako razmahnila?

»Projekcije, kako se bo epidemija razvijala, so kar govorile v prid temu. Tisto, kar nas v zadnjih petih, šestih letih preseneča in spravlja v stisko, pa je velik porast debelosti med otroci in mladostniki. Vse bolj tudi ugotavljamo, kako težko jo je pri njih zdraviti. Na neki način se celotni scenarij nesrečno odvrti. Otroci zelo trpijo zaradi slabe samopodobe in namesto akcije, s katero bi lahko dosegli spremembo, stisko zmanjšujejo s tem, da še več jedo. Motivirati jih za odpoved ugodju, ki jim ga nudi hrana, je izjemno težko.«

Zakaj?

»Ker pri odraslem, ki ima zaradi debelosti praviloma težave z opravili v vsakodnevnem življenju, lažje dosežemo motivacijo za spremembo, ki je nujno potrebna za hujšanje in uspešno ohranjanje telesne teže.«

Debeli ne postanemo iz danes na jutri. Kdaj naj poiščemo zdravniško pomoč?

»Debelost je bolezen. Leta 2005 je Mednarodno diabetološko združenje predlagalo SZO, da bi med bolezni uvrstila tudi prekomerno telesno težo. Diagnostična merila za debelost, ki zahteva zdravljenje, sta obseg pasu:

  • pri ženski +80 cm,
  • pri moškem +94 cm,
  • ter ITM (indeks telesne mase) večji od 30.

Kako poteka zdravljenje debelosti?

»Obravnava bolnika z debelostjo zajema redukcijo teže (hujšanje), dolgoročno stabilizacijo teže, zdravljenje spremljajočih bolezni in psihološko podporo. Celovita obravnava poteka na specialističnem nivoju in zajema dve metodi: bariatrično kirurgijo, ki je primerna za približno 10 odstotkov bolnikov in ki zahteva dietetično in psihološko podporo, ter nekirurško celovito obravnavo debelosti, ki je primerna za vse. Uspeh zdravljenja je dober, če uspemo posameznika obdržati dovolj dolgo v procesu. Ljudje so velikokrat kratkoročno motivirani – pomembno se jim zdi shujšati, ne razumejo pa, da teže ne bodo mogli ohraniti, če ne bodo spremenili načina življenja.
Na začetku zdravljenja debelosti opravimo diagnostični postopek, s pomočjo katerega ugotovimo, ali ima posameznik spremljajoče bolezni, ki so z debelostjo vzročno povezane, in ali so debelosti slučajno pridružene bolezni, ki še niso izražene. Potrebno je tudi opredelite, za kakšno obliko debelosti gre za

  • primarno, ki nastane zaradi presežka kalorij (poglavitni razlog je pozitivna energijska bilanca skozi daljše časovno obdobje),
  • ali za sekundarno, ki je posledica endokrinoloških motenj (npr. pomanjkanja ščitničnih hormonov, obolenja nadledvične žleze, sindroma policističnih jajčnikov, itd…).

Veliko ljudi z debelostjo ima tudi psihološke težave. Lahko gre za motnjo hranjenja (najpogosteje za ekscesivno ali pa kompulzivno prenajedanje), ali za depresijo, anksioznost oz. vedenjske in čustvene motnje … V tem primeru je treba zdraviti oboje.«

Kako pomemben dejavnik tveganja je dednost?

»Dednost tveganje za prekomerno telesno težo poveča za 30 %. Mnogo pomembnejši je okoljski vpliv, torej vedenjski vzorci, ki jih dobimo skozi vzglede. Če sta prekomerno prehranjena oba starša, ima otrok več kot 90 odstotkov možnosti, da bo tudi sam imel prekomerno težo.»

Kaj se dogaja v telesu med hujšanjem?

»Debelost ne nastane čez noč, in tudi maščoba se ne more razgraditi čez noč. Na zmanjšanje vnosa hrane se bo telo vedno odzvalo z upadanjem telesne teže. V prvi fazi, ki traja dva do tri tedne, se bo predvsem pripravljalo na razgradnjo maščob: izločile se bodo odvečne količine vode, telo se bo razsolilo, volumen neprebavljene vsebine v prebavilih se bo zmanjšal. Na ta račun lahko teža pade za kar nekaj kilogramov, odvisno od začetne teže: čim višja je, tem več. Od energetskih zalog v telesu telo sprva uporabi zaloge glikogena v mišicah in jetrih in šele v naslednji fazi (ob trajanju negativne energijske bilance) začne trošiti tiste v maščobnih celicah, deponirane v obliki trigliceridov. Če z napakami v dieti presnovni proces razgradnje maščobe (lipolizo) prekinjamo, se ustavi tudi proces hujšanja.«

Kako pomemben je bazalni metabolizem?

»Bazalni metabolizem je zelo pomemben. S pomočjo izračunov iz podatkov o višini, teži, telesni površini, količini maščobe v telesu in stopnji telesne pripravljenosti lahko z veliko natančnostjo izračunamo, kakšna je osnovna poraba energije v mirovanju in kakšna je celodnevna potreba po energiji.«

Ali so velike razlike med posamezniki?

»Ne. Bazalni metabolizem je odvisen od telesnega volumna. Čim večji je, večja je poraba. Zelo pomemben dejavnik je mišična masa. Posameznik z veliko mišično maso med telesno aktivnostjo bistveno bolj poveča potrebo po energiji kot nekdo, ki ima manjšo. Tako bo telesno aktiven posameznik z atletsko konstitucijo hujšal hitreje kot tisti z astenično ali piknično konstitucijo, prav zaradi razlike v mišični masi.«

Zakaj se nekateri ne zredijo?

»Pri pozitivni energijski bilanci, ki traja dlje časa, vsak človek pridobi na teži, vendar bo eden pridobival na teži hitreje, drug pa počasneje.«

Zakaj se zredimo v menopavzi (moški v andropavzi)?

»Porast telesne teže za 5 do 7 odstotkov med 25. in 75. letom starosti je normalen. Vzrok so fiziološke spremembe v telesu, ki so posledica staranja in se pojavijo že po 35. letu starosti. Spremeni se namreč razmerje med mišično in maščobno maso, prva se postopoma zmanjšuje, maščobna pa povečuje, kar vpliva na bazalni metabolizem in posledično na telesno težo. Ko pride do upada spolnih hormonov (med menopavzo in andropavzo), se poraba energije še zmanjša. Če vnosa hrane ne zmanjšamo in ne povečamo telesne aktivnosti, bomo začeli na teži pridobivati.«

Kakšna je magična dieta?

»Ustrezna dieta za hujšanje je uravnotežena, ne sme biti torej enostranska in mora biti sestavljena tako, da ji lahko sledimo na dolgi rok, brez občutkov prikrajšanosti in posledičnega hlepenja po »prepovedanih« okusih. Primerno redukcijsko dieto, ki mora biti individualizirana in prilagojena hranilnim ter energijskim potrebam in zdravstvenemu stanju posameznika, lahko predpiše samo zdravnik. Dietetik je predvsem edukator, ki bo posamezniku pomagal pri izvedbi diete med hujšanjem in ga seznanil z osnovami hranoslovja ter tako opremil z veščinami za uspešno ohranjanje telesne teže z uravnoteženim in zdravim jedilnikom.»

Ali res lahko postanemo odvisni od sladkorja?

»Fruktoza je dokazano vrsta sladkorja, ki pri človeku povzroča odvisnost. Deluje na možganske receptorje za doživljanje ugodja. Ob stalnem draženju se njihova sposobnost odzivanja zmanjša: za doseganje enakega občutka ugodja potrebujemo vedno večjo količino dražljaja (sladkorja). Začaran krog lahko prekinemo le z abstiniranjem. Dodaten problem predstavljajo snovi, dodane hrani kot pospeševalci okusa: sladkorji, transmaščobne kisline (t.i. hidrogenizirane maščobe, kar je zavajajoče poimenovanje), barvila ter umetne arome. Hrana s temi dodatki nas ne nasiti, pač pa potrebo po hrani še poveča.«

Pogovarjala se je: Mojca Šimenc