Tretjina najstnikov vedno pod stresom

Šestnajstletnike so vprašali, ali so kdaj pod stresom, in tretjina jih je odgovorila, da vedno.

Slovenci smo v vrhu evropskih držav, ki poročajo o visoki stopnji stresa pri delu.

Vsak drugi odrasel priznava, da ima občutek, da je stres že načel njegovo zdravje.

Negativni stres (distres) je danes spoznan kot sprožilec kroničnih bolezni, pozitivni stres (eustres) daje motivacijo in krepi pozitivno samopodobo.

Človeka je celota fizičnega telesa in psihe. Medicinski izraz, ki opredeljuje edinstvenost obeh funkcij, je “psihosomatsko“.

 Za razliko od mehanističnega pogleda, ki človeka striktno deli na telo in psiho, sodobna medicina prepoznava dinamično interakcijo med obema. 

V praksi to pomeni, da okoliščina, ki prija našemu telesu, izzove tudi prijetno stanje naše psihe, in obratno: naše notranje doživljanje neizogibno privede do fizioloških reakcij na telesnem nivoju. 

V stanju napetega pričakovanja se nam na primer znojijo dlani ali postanemo lačni, pogovor o vplivu stresa na imunski sistem začne dr. Srdjan Brkić, spec. klinične imunologije.

Ženska slabe volje

Kaj je stres?

Iz medicinskega vidika je stres fizični ali psihični stimulus, ki je tako intenziven, da v posamezniku povzroči mentalno napetost ali fiziološko reakcijo, ki lahko privedejo do pojava bolezni. Tehnično stres predstavlja porušenje ravnotežja (homeostaze) v organizmu, na kar le-ta odgovori tako, da aktivira ves svoj adaptivni potencial, da bi se prilagodil novonastali situaciji ter ponovno vzpostavil ravnotežje. Ni težko zaključiti, da so odsotnost prilagoditvenih sposobnosti organizma, dolgo trajanje stresa ali stres velike intenzivnosti osnova za nastanek kroničnih bolezni. Stresne faktorje, med katere spadajo kemijski ali biološki agensi, mehanski ali senzorni stimulusi, okoliščine ali stresni dogodki, naše telo doživlja kot nevarnost. To neizogibno spodbudi možgane, naj sprejmejo odločitev, ali bomo nevarnosti pobegnili ali se z njo spopadli. Seveda isti stresogeni faktor ne izzove stresne reakcije pri vseh ljudeh, kajti percepcija nevarnosti je izrazito individualna. 

Osebe, ki so sposobne stresne situacije sprejeti kot možnost za osebni razvoj, so v glavnem varne pred negativnimi učinki stresa in imajo od njega celo korist.

Kakšna je razlika med pozitivnim (eustresom) in negativnim stresom (distresom)?

Subjektivna percepcija stresnih faktorjev je v zadnjem času potrdila domnevo, da obstajata pozitivni in negativni stres. Čeprav so začetni mehanizmi isti pri obeh vrstah stresa, je izid adaptacije organizma različen. Pri pozitivnem stresu (eustres) nagli izliv adrenalina pomaga, da telo uspešno opravi nalogo v kratkem času. Eustres povečuje sposobnost opazovanja, daje motivacijo in povečuje učinkovitost, kar krepi naše samozaupanje. Kadar je naše telo v negativnem stresu (distres), tudi po prenehanju delovanja stresnega stimulusa nima moči, da bi se vrnilo v stanje ravnovesja. Pojavijo se dobro znani problemi: nespečnost, izguba apetita, glavoboli, izčrpanost, bolečine v vratu in križu, ki jih spremljajo pogosti prehladi in okužbe. Psihično se negativni stres kaže kot sovraštvo, jeza, nervoza, vznemirjenost, kar pogosto vodi v depresijo.

Kaj se, ko smo pod stresom, dogaja v telesu?

Percepcija stimulusa, bodisi zunanjega ali notranjega, se prevaja skozi niz fizioloških reakcij, med katerimi je tudi imunski odgovor, preko signalov, ki izvirajo iz živčnega sistema. Znano je, da vlakna simpatičnega živčevja segajo vse do primarnega in sekundarnega limfatičnega tkiva. Če je potrebno, sintetizirajo niz substanc, ki s tem, ko se vežejo na receptorje levkocitov, vplivajo na imunski sistem. Čeprav imajo vsi levkociti adrenergične receptorje, se med seboj razlikujejo po gostoti in občutljivosti le-teh. Naravne celice ubijalke (NK celice) imajo β2-adrenergične receptorje posajene na gosto. Ti receptorji imajo veliko sposobnost vezave na druge celice. Limfociti B imajo veliko β2-adrenergičnih receptorjev, vendar so le-ti manj občutljivi. Najmanj β2-adrenergičnih receptorjev imajo limfociti T.
Hipotalamo-hipofizno-adrenalna os, simpatično-adrenalno-medularna os ter hipotalamo-hipofizno-ovarijalna os proizvajajo adrenalne hormone (epinefrin, norepinefrin in kortizol), hipofizne hormone (prolaktin in rastni hormon), in možganske peptide (melatonin, beta-endorfin in enkefalin). Vse te substance se vežejo na specifične receptorje na levkocitih, kar različno vpliva na njihovo funkcijo in distribucijo. Vsekakor je treba omeniti, da ljudje kot odgovor na stresno situacijo pogosto menjajo navade (alkoholizem, spremenjen ritem spanja), kar dodatno vpliva na zelo prefinjene mehanizme imunskega sistema. Zato jih je potrebno obravnavati kot pomemben povezovalni faktor med stresom in imunskim sistemom.

Ali stres neposredno vpliva na imunski sistem?

Nekateri avtorji navajajo tesno odvisnost med stresom in funkcijami imunskega sistema. Glede na njihove razlage so imunske spremembe, ki nastanejo kot odgovor na stres, zgolj prilagojeni mehanizmi imunskih sprememb, ki nastanejo kot odgovor na okužbo. Drugače povedano: dolgotrajni stresni stimulus vzpostavlja kronično vnetno stanje v organizmu, ki ga ne povzroči vdor mikrobov, pač pa dolgotrajna izpostavljenost kortizolu. Posledica je, da glukokortikoidi receptorji v imunskih celicah postanejo odporni in neobčutljivi na kortizol. Blokirani regulatorni učinek kortizola omogoča razmah sistemskega vnetja, ki je dokazan vzrok za nastanek in razvoj mnogih bolezni.

Zdi se, da vojno s stresom izgubljamo. Kako naj si pomagamo sami?

Čeprav je biološko zasnovan za učinkovito obrambo pred različnimi sovražniki, se tudi najbolj zdrav organizem z negativnim stresom (distresom) lahko uspešno spopada samo občasno. Medicinska praksa in življenjske izkušnje na žalost govorijo drugače: človek je dnevno, v številnih individualnih situacijah izpostavljen ne samo enemu, pač pa več stresnim faktorjem. Če to dejstvo umestimo v kontekst prej povedanega, pridemo do zaključka, da naš organizem pri boju s stresom nujno potrebuje pomoč v obliki zdrave prehrane, prehranskih dodatkov, zdravih navad, telesne aktivnosti, počitka, psiho tehnik za redukcijo stresa. Najbolj zanimivi so prehranski dodatki, tako imenovani suplementi, in to tisti, ki imajo imunomodulatorne lastnosti. Sodobna znanost priznava, da učinkovine rastlinskega porekla povečujejo sposobnost organizma za spopadanje s stresom in pomagajo pri vzdrževanju notranjega ravnovesja (homeostaze). Skupno jim je, da so klinično testirane, varne, učinkovite in brez stranskih učinkov. Znanost jih pozna pod imenom adaptogeni. Telesu pomagajo pri prilagajanju na novonastale stresne okoliščine, tako da kljub stresu lahko funkcionira brez motenj: presnova (metabolizem), medcelična signalizacija, raven hormonov, aktivnost encimov in celično dihanje ostajajo v mejah normale. Velja poudariti, da glede na potrebe organizma, rastlinski adaptogeni delujejo bodisi imunostimulativno bodisi imunosupresivno, torej spodbujajo ali zavirajo delovanje imunskega sistema. Gre za biološko aktivne učinkovine, izolirane iz spor in micelija gob Ganoderma lucidum ter Lentinus edodes, katerih delovanje je znanstveno dokazano: polisaharidi, polisaharid-peptidi, terpenoidi, steroidi, maščobne kisline, nukleotidi, poliacetilenske spojine, v to skupino pa spada tudi organski germanij, aktivno vplivajo na imunski sistem. Njihov medicinski potencial se kaže v imunomodulaciji, proti-tumorskem ter antimikrobnem delovanju, citotoksičnosti, zniževanju krvnega tlaka, zaviranju agregacije trombocitov. Iz medicinskih gob so izolirane tudi druge učinkovine z imunomodulatornim delovanjem, med katerimi so najbolj poznani beta in alfa glukani (aktivna hemiceluloza).

Kaj so antioksidanti in ali jih lahko izmerimo?

»Antioksidant« je skupni izraz za substance, sposobne preprečevati škodo zaradi oksidacije v tkivih. Antioksidanti spadajo v skupino hranil: vitamin C, vitamin E, beta karoten, selen… , ali pa so endogeni encimi: superoksid-dismutaza, katalaza in glutation peroksidaza. Številni znanstveni dokazi o vpletenosti oksidativnega stresa v nastanek bolezni narekujejo potrebo po uporabi antioksidantov v obliki prehranskih dopolnil. Tradicionalnim antioksidantom, kot so karotenoidi, minerali, encimi in koencimi, so se v zadnjem času pridružili proantocianidini. Gre za derivate skorje bele jelke (abigenol) in francoskega bora (pycnogenol). Preliminarne študije kažejo, da je antioksidativni potencial abigenola bistveno večji od antioksidativnega potenciala pycnogenola.

Dandanes obstajajo rutinski laboratorijski testi za določanje oksidativnega statusa kot tudi za spremljanje učinkov antioksidativne terapije. Iz vzorca krvi lahko merimo antioksidativno rezervo in funkcionalnost encimov, na primer koncentracijo glutatoina ali encimov superoksid dismutase in glutation peroksidaze. Iz vzorca urina lahko izmerimo škodo zaradi prostih radikalov na celični membrani ali na sami DNK.

Pogovarjala se je: Mojca Šimenc