Steklenica kokakole (čeprav sadni sok domačega proizvajalca ni nujno bolj primerna vsakodnevna izbira): 1,5 evra.

Čokoladna mlečna rezina: 0,6 evra.

Čips in podobno za pred televizor: 1,5 evra.

Okusno – a z vidika vsakodnevne prehrane precej skromen prispevek.

Seznam je dolg in sploh ne poceni: v enem letu za hrano, ki ne prispeva bistveno k kakovostni prehrani otrok, zapravimo blizu tisočaka na otroka. Za ta denar bi lahko vsak vikend tekali po adrenalinskih parkih, se zabavali v bazenih, kolesarili, rolali …

Vzgoja otrok ni samo učenje, kako se obnašati do drugih, pač pa tudi učenje odnosa do hrane in do svojega telesa.

To je v starosti 9 let veliko bolj pomembno kot obvladanje seštevanja in odštevanja do 1000. Treba se je zavedati: ko so otroci enkrat čezmerno prehranjeni, jih je izjemno težko vrniti na normalno telesno težo, za uvod pove dr. Primož Kotnik, specialist endokrinolog iz Pediatrične klinike v Ljubljani.

Kaj kažejo najnovejše spoznanja glede debelosti pri otrocih?

Prevalenca debelosti se med otroki v zahodnih državah sicer malo ustavlja, v srednje razvitem in nerazvitem svetu pa se povečuje. V zadnjem času tudi opazujemo, da se niža starost, pri kateri otroci razvijejo debelost ter zaplete zaradi nje.

Raziskave so intenzivno usmerjene v spoznavanje osnovnih patofizioloških mehanizmov, ki vodijo do tega. Diabetes tipa 2 in zamaščenost jeter, ki lahko vodi v cirozo, opazujemo že pri predpubertetnih otrocih.

Nekaj časa je bila kot dejavnik tveganja zelo preučevana le genetika, zdaj vedno bolj ugotavljamo, da so pomembne tudi epigenetske spremembe.

Pri povečanju telesne teže pogosto pomembno vlogo igra presežek energije, med drugim tudi iz ogljikovih hidratov, zlasti kadar jih otroci zaužijejo v večjih količinah.

Kdaj je otrok predebel?

Debelost pri otrocih je definirana z razmerjem med težo in višino, na osnovi krivulj rasti in teže, ki jih imamo za normalno populacijo. Debel otrok je tisti, ki presega 95 percentil, ta vrednost je nekako ekvivalent ITM 35 za odrasle. Čezmerno prehranjeni pa so otroci, pri katerih je ITM med 85 in 95 percentilom telesne teže za določeno starost in spol, to je ekvivalent ITM med 30 in 35 za odrasle. Izračuni so bili zasnovani glede na populacijo, ki se porazdeljuje po Gaussovi krivulji: na vsaki strani je 50 odstotkov otrok, 5 odstotkov od njih je predebelih, 15 odstotkov pa čezmerno prehranjenih. Danes pa vemo, da se je zaradi načina življenja celotna populacijska krivulja zamaknila v desno. Preprosto povedano: večina današnjih otrok ima bistveno višjo telesno težo, kot so jo pri enaki telesni višini imeli otroci pred 20 leti.

Ali je tudi pri otrocih nevarna trebušna debelost?

Če populacijo bolj natančno preiščemo, vidimo, da je zelo pomembno, kje se prekomerno maščevje kopiči.

Maščevje v trebušni votlini velja za presnovno zelo aktivno in se pogosto povezuje z različnimi presnovnimi težavami. Zato se trudimo vpeljati merjenje obsega trebuha, ki je preprost, a zanesljiv znak, da ima otrok preveč visceralnega maščevja.

ITM namreč ni dovolj natančen kriterij, saj imamo otroke, ki imajo relativno visok ITM, ki pa so telesno aktivni ali imajo močnejšo osteomuskularno konstitucijo in nimajo zapletov debelosti, ter obratno: relativno malo povišan ITM in izrazite zaplete.

Kako odkrijete pretežke otroke?

V Sloveniji imamo relativno dobro razvit program zdravstvenega spremljanja otrok, ki pa ni dovolj natančno zasnovan za spremljanje debelosti ali kroničnih obolenj. Na sistematskih pregledih odkrivamo otroke, ki imajo povišan indeks telesne mase (ITM).

Veliko večji problem pa je odkriti tiste, ki so sicer še normalno prehranjeni, vendar se njihova telesna teža prehitro veča. Ti otroci bodo imeli čezmerno težo čez leto, dve in bi jih bilo treba obravnavati, preden se to zgodi.

Otroke, ki imajo problem s telesno težo, v ambulanto vse pogosteje pripeljejo starši sami. Obstajajo pa tudi taki, ki debelost svojega otroka skrivajo. Debelost otrok pri nas je stigmatizirana, kar je velik problem.

Čezmerno hranjeni otroci so praviloma izključeni iz telesnih dejavnosti, če so jih sploh zmožni. Primer: veliko fantov pove, da se ukvarjajo z nogometom, in ko jih vprašamo, kakšno vlogo imajo v moštvu, povedo, da so vratarji. Tudi če igrajo na drugem položaju, na tekmi običajno ostanejo na klopi za rezervne igralce.

Kaj so še vzroki za čezmerno prehranjenost otrok?

Eden od pomembnih vzrokov je dostop do hrane, pri čemer nimam v mislih samo sladkarij in sladkih pijač. Če človeka, ki je evolucijsko narejen za to, da preživi z malo hrane, izpostavimo okolju, v katerem je dostopnost do kakršnekoli hrane zelo velika, se pogosto težko ustavi in lahko poje preveč.

Druga stvar je, da se je telesna dejavnost otrok bistveno zmanjšala, tudi zaradi pretiranega zaščitništva staršev, ki otrok niti na igrišče ne spustijo več samih.

Kaj se dogaja v telesu otrok, ki jedo preveč?

Hrana se pretvori v maščevje. Maščevje se veča, spreminja ter začne izločati hormone in citokine.

Kot da bi bilo živo?

Sam ga včasih primerjam z zelo aktivnim tkivom, ki se lahko hitro širi. Maščobne celice shranjujejo maščobo in se tako večajo. Pri tem v kri sproščajo snovi, ki vplivajo na oddaljene organe: jetra, mišičje in možgane ter povzročajo zaplete. Zato dandanes maščobno tkivo obravnavamo kot endokrini organ.

Kako zdravite debelost?

Debelost bi morali zdraviti holistično (celostno). Osnova so prehranska navodila in navodila glede telesne dejavnosti. Če otrokova družina ne sprejme tega, tudi druge zadeve ne pomagajo.

Pri otrocih poskušamo doseči manjši vnos enostavnih ogljikovih hidratov ter večji vnos zelenjave.

Ali obstajajo zdravila za debelost?

Zdravil, ki bi uspešno in s sprejemljivimi stranskimi učinki zdravila čezmerno prehranjenost in apetit, trenutno ni.

Bariatrični posegi so lahko ena od učinkovitejših metod pri hudih oblikah debelosti, saj vplivajo na pretok hrane skozi črevo, zmanjšajo njen vnos in vplivajo na presnovo.

Za katerimi boleznimi, povezanimi z debelostjo, zbolevajo otroci?

Debeli otroci imajo povečano verjetnost, da bodo debeli tudi kot odrasli.

Že v otroštvu nekateri razvijejo rezistenco za inzulin, motnje v presnovi glukoze in sladkorno bolezen tipa 2.

Pogovarjala se je: Mojca Šimenc